Intervju s strokovnjakinjo za odnose o enem najbolj bolečih sodobnih vedenj v ljubezenskih odnosih. Kaj se skriva za tem, ko nekdo enostavno izgine – in zakaj se moramo o tem odkrito pogovarjati.
Kaj pravzaprav pomeni izraz “ghosting”?
Ghosting pomeni, da oseba nenadoma in brez pojasnila prekine vsak stik. Brez slovesa, brez razlage – enostavno izgine. Najpogosteje se to zgodi v fazi, ko odnos še ni trden, a že dovolj razvit, da ustvari določena pričakovanja. Prav ta nenadnost in tišina pustita močan vtis, ker človeku ne dovolita razumeti, kaj se je sploh zgodilo.
Kako pogosto se v vaši praksi srečujete s tem pojavom?
Precej pogosto. Še posebej med posamezniki, ki so bili prisotni na online platformah za spoznavanje. Spletna komunikacija omogoča hiter stik, a še hitrejši umik. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj v naši agenciji prisegamo na osebni pristop – tam ghosting ni možnost. Povezujemo ljudi na podlagi vrednot, ne všečkov.
Zakaj se ga nekateri ljudje poslužujejo?
Gre predvsem za izogibanje nelagodju. Namesto, da bi nekdo jasno postavil mejo ali se odkrito pogovoril, raje pobegne. Tak odziv kaže na čustveno nezrelost – pogosto pa tudi na strah pred zavrnitvijo, konfliktom ali občutkom krivde. Nekateri ghosting celo razumejo kot “manj bolečo” obliko prekinitve. A v resnici gre za beg pred odgovornostjo in ignoranco čustev drugega človeka. V ozadju so lahko tudi pretekle travme, strah pred soočenjem ali popolno pomanjkanje empatije.
Ali je ghosting vedno izraz nespoštovanja?
Ne nujno. Včasih je ghosting obrambni mehanizem – odziv na pretekle travme, strah ali celo občutek ogroženosti. Lahko gre za zaščito pred manipulacijo ali čustveno zlorabo. A v večini primerov, še posebej pri ljudeh, ki se ghostinga poslužujejo večkrat, gre za pomanjkanje čustvene odgovornosti in nepripravljenost na odraslo komunikacijo.
Zakaj ghosting tako boli – čeprav morda nismo bili v dolgoročni zvezi?
Ker ne ponudi zaključka. Človek naravno išče razlago, smisel, zaključek zgodbe. Potrebuje razumevanje. Ko se stik nenadoma prekine, ostanejo prazni prostori, ki jih pogosto zapolnimo z dvomi o lastni vrednosti. In prav občutek, da smo bili spregledani, lahko zaboli bolj kot dejanska zavrnitev.
Kako ravnati, če želimo prekiniti stik, a nočemo drugega raniti z ghostingom?
Odprt, spoštljiv pogovor je vedno boljši kot tišina. Pomembna je jasnost. Ni treba razlagati vsega, dovolj je spoštljiv, iskren stavek: “Hvala za čas, ki sva ga preživela skupaj – čutim, da se najine poti tukaj razhajajo.” To je dovolj. Pogum ni v dolgem pogovoru, temveč v tem, da nekoga ne prezremo. Vsak odnos, tudi če ni trajal dolgo, si zasluži zaključek.
“Ghosting je simptom sodobne družbe, ki pogosto raje pobegne, kot pogleda v oči. A tam, kjer je prisotna resnična povezanost, ni potrebe po pobegu – temveč po iskrenosti.”
Kaj bi svetovali človeku, ki se po več izkušnjah ghostinga začne bati zaupati?
Strah pred zaupanjem je razumljiv. A zapiranje vase ni rešitev – dolgoročno vodi le v še večjo osamljenost. Svetujem, da gradimo odnose postopno in zavestno: opazujmo, ali sogovornik zna biti prisoten, iskren, konsistenten. Ghosting nas ne definira – definira nas to, kako se po njem odločimo ravnati naprej. In ne pozabimo – vsak ghosting je tudi filter, ki pomaga odstraniti tiste, ki niso sposobni biti ob nas. Tisti pravi bo ostal. In spoštoval.
Čeprav nas lahko ghosting prizadene, nas tudi spominja, da si zaslužimo odnose, kjer sta prisotnost, spoštovanje in iskrena beseda nekaj samoumevnega. Vsaka izkušnja, tudi tista, kjer ostanemo brez odgovora, nas lahko okrepi. Zaupanje vase in v svojo vrednost je najboljši odgovor na tišino, ki jo za seboj pusti ghosting. V svetu, kjer mnogi hitijo, vi ostanite tisti, ki pogumno izbira globino.
